Preliminarna analiza fokusnih skupin

V drugem delu raziskave smo v maju in juniju 2004 izvedli sedem fokusnih skupin. V fokusnih skupinah je sodelovalo 36 oseb, od tega 19 moških (53%) in 17 žensk (47%). V fokusnih skupinah smo razpravljali o treh temah: razkritje, partnerstvo in nasilje. Tukaj predstavljene osnovne ugotovitve je potrebno razumeti v kontekstu ugotovitev iz prvega dela raziskovalnega projekta (glej Preliminarna analiza kvantitativnega dela).

Osnovne ugotovitve [Preliminarna analiza 2 – celotni tekst]

Razkritje

  • Starejše generacije gejev in lezbijk so ob soočanju s krizo identitete naleteli na informacijsko blokado. Za mlajše generacije gejev in lezbijk je vir informacij predvsem internet.
  • Tipični odgovori na krizo identitete so prevzem biseksualne identitete in dvojno življenje, zatekanje k ideji o minljivosti homoseksualnih občutij in izogibanje potencialno nevarnim situacijam, kjer bi bila lahko izpostavljena njihova homoseksualna občutja.
  • Razkritje pred prijateljem ali prijateljico je povezano tako z vprašanjem zaupanja kot potrebo po nadaljnjem razvijanju prijateljskega odnosa, ki lahko zaradi skrivanja seksualne identitete zastane in postane neiskren.
  • Razkritje je pogosto prispevalo k pozitivnemu spreminjanju mnenj in sprejemanju homoseksualnosti pri ljudeh, pred katerimi so se posamezniki razkrili.
  • Govorimo lahko o štirih oblikah razkritja: načrtovano razkritje; spontano, a premišljeno razkritje; spontano, a nepremišljeno razkritje in razkritje s strani tretje osebe.
  • Razkritje ni nikoli končan proces. Zaradi heteronormativnih pričakovanj družbe je posameznik v novih družbenih kontekstih vedno znova postavljen v klozet.
  • Posamezniki so po razkritju v ožjem družinskem krogu pogosto izpostavljeni čustvenemu izsiljevanju (poskus staršev, predvsem mater, da bi 'popravile' otrokovo seksualno usmerjenost)
  • Večina pravi, da se pred očetom ni razkrila zaradi neobstoječe ali slabe komunikacije med očetom in otrokom.
  • Razkritje pred očetom ni povezano zgolj z odnosom otroka do očeta, pač pa tudi z odnosom med očetom in mamo/partnerko. Skrivanje pred očetom in njegovo potencialno negativno reakcijo tako ni samo oblika zaščite otroka, pač pa tudi matere/partnerke, ki bi bila v kontekstu patriarhalnih družinskih razmerij obdolžena nezadovoljive vzgoje.
  • Starši se ob razkritju tipično obremenjujejo predvsem s štirimi vprašanji: zakaj je otrok homoseksualen (lastna krivda, napake v vzgoji, biološki razlogi), kako bo okolica sprejela otrokovo homoseksualnost (kaj bodo rekli sosedje?), bojazen, da ne bodo dobili potomstva in vprašanja glede prakticiranja homoseksualne spolnosti.
  • Prve reakcije staršev se sčasoma praviloma transformirajo v pomiritev. Dejstvo o posameznikovi istospolni usmerjenosti je 'vzeto na znanje', a se razpravam na to temo v družinskem krogu praviloma izogibajo. Posameznik ponovno pristane v nekakšnem »prozornem klozetu«.
  • Razkritja pred širšim sorodstvom so redka.
  • Starši po razkritju otroka pristanejo v podobnem klozetu, iz katerega je otrok izstopil. Večina staršev o homoseksualnosti svojega otroka ne razpravlja z nikomer ali z zelo redkimi posamezniki.

Partnerske zveze

  • Vsaj delno razkritje partnerske zveze v heteronormnem okolju je pogoj za funkcioniranje zveze. Skrivanje lahko prispeva k propadu zveze, sploh v primerih, kjer sta posameznika v očitnem neravnovesju glede razkritja homoseksualnosti.
  • Za razliko od heteroseksualnih partnerskih zvez je delitev dela v istospolnih partnerskih zvezah bolj enakomerno porazdeljena. Gre za delitev po zmožnostih, ne pa glede na stereotipne delitve na moška in ženska dela. Enostranskost se kaže le pri sorodniškem delu, kar kaže na odsotnost sorodniških mrež pri istospolnih partnerskih zvezah, saj partnerja stike in odnose s sorodniki vzdržujeta vsak zase.
  • Vpetost istospolnih partnerskih zvez v širša sorodstvena razmerja je praviloma majhna ali neobstoječa. Tam, kjer je ta vpetost večja, je posledica intenzivnega napora obeh partnerjev oziroma partneric.
  • Za geje in lezbijke je značilna bistveno manjša mera spontanosti v izkazovanju intimnosti na javnih prostorih kot to velja za heteroseksualno populacijo. Posamezniki praviloma vedno ozavestijo okolico in heteronormativnost, ki jo določa, ter glede na to presodijo, ali je prostor dovolj varen za izkazovanje čustev.
  • Geji in lezbijke v izhodišču razmišljajo o več možnih opcijah, kako priti do otroka, medtem ko je pri heteroseksualni populaciji prva in za marsikoga verjetno edina opcija biološka pot.
  • Razlogi za sklenitev partnerske zveze so prvenstveno pragmatični (zagotovitev socialne varnosti, pridobitev pravic, ki jih heteroseksualni pari že imajo). Geji in lezbijke se ne bi poročali zaradi romantičnih idej o ljubezni in poroki. Določeno težo dajejo tudi družbenemu priznanju, simbolni in politični vrednosti sklenitve tovrstnega partnerstva.

Nasilje in diskriminacija

  • Medtem ko moč klozeta upada v ožjih prijateljskih krogih in ožjih družinskih krogih, pa moč klozeta in z njim povezana heteronormativnost ne zgublja moči predvsem na javnem prostoru in na delovnem mestu.
  • Geji in lezbijke so kot žrtve psihičnega nasilja v obliki žaljivk in zmerljivk pogosto zreducirani na seksualni objekt. Seksualnost ostane kot edini določujoči element njih kot subjektov. Prek tega je v njih projicirana celotna paleta vulgariziranih podob o homoseksualnosti.
  • Redukcija na seksualni objekt povzroča pri ljudeh vrsto zadržkov v medosebnih odnosih, ki jih prej niso poznali. Gre za iracionalni strah, da so tudi sami seksualni objekt posameznika, ki se je pred njim razkril.
  • Geji in lezbijke si s svojimi partnerkami in partnerji praviloma ne izkazujejo čustev zaradi strahu pred nasiljem, zaradi izkušnje tovrstnega nasilja in zaradi internaliziranje homofobije (držanje za roke na primer razumejo kot izzivanje družbenih norm).
  • Geji in lezbijke nasilje doživljajo tudi v prostorih (barih, diskotekah ipd.), ki so namenjeni njim. Akterji teh dejanj so najpogosteje heteroseksualci.
  • Ena od hujših oblik nasilja, ki jo doživljajo geji in lezbijke, je nasilje nad samim seboj. Gre za ponotranjeno homofobijo, ki je rezultat socializacije v okolju, kjer obstajajo stigmatizirane podobe o homoseksualnosti.

[Preliminarna analiza 2 – celotni tekst (pdf, 404 kB)]

   
   

Preliminarna analiza kvalitativnega dela raziskave

Preliminarna analiza fokusnih skupin

Basic Preliminary Analysis - Selected Data Only

Javne predstavitve rezultatov raziskave

O avtorici in avtorju

   
 
 
© Mirovni inštitut, 2004