Ati, kaj je to "peder"?

[ Objavljeno v: Ciciban in Cicido - priloga za odrasle, februar 2004 ]

Čisto mogoče je, da vas bo vaš otrok kdaj vprašal to vprašanje. Če ga boste utišali, češ, to boš zvedel, ko boš dovolj star ali pa tako se ne govori, to je grdo, boste zamudili pomemben trenutek za pogovor o tem, kako smo ljudje na tem svetu različni. To je lahko ena od pomembnejših lekcij, ki bo vašega otroka naredila za odprtega, strpnega človeka, ki sočloveku ne bo jemal dostojanstva zaradi njegovih osebnih lastnosti. Otroku lahko razložite, kaj je homoseksualnost, na primeru družin. Tako kot imajo nekateri otroci očeta in mamo, nekateri samo mamo in nekateri samo očeta, imajo drugi otroci dve mami ali dva očeta. Lahko mu poveste, da so geji tisti fantje, ki se zaljubljajo v fante, lezbijke pa tiste punce, ki imajo rade druge punce. Morda bo pomagalo, če jih vprašate, ali to, da si prijatelj s fantom, ki je zaljubljen v drugega fanta, pomeni, da si tudi ti gej. Tako boste razložili razliko med prijateljstvom in partnerstvom ali ljubezensko zvezo. Nič ni torej narobe, če je moj prijatelj gej ali prijateljica lezbijka. Povejte, da beseda "peder" žali geje in lezbijke in da jo uporabljajo samo tisti, ki jim ne želijo dobro. Nekateri se bojijo, da bi pogovor o tem otroka "naredil" za homoseksualca, ampak stvari niso tako preproste. Saj otroci tudi ne postanejo črne polti, če z njimi razpravljamo o temnopoltih ljudeh, kajne?

To je seveda lahko iztočnica tudi za širši pogovor o tem, da smo ljudje na svetu različni; eni imajo modre oči, drugi rjave, eni so doma na severu, drugi na jugu, eni imajo belo polt, drugi črno, eni se zaljubljajo v fante, drugi v punce, a vsi smo ljudje in zato moramo spoštovati drug drugega. Pomembno je, da govorimo o razlikah med nami, saj sicer razlike in drugačnosti postanejo nekaj strašljivega in od tod, iz strahu pred razlikami, izvirajo predsodki, sovraštvo, nasilje. Molk je verjetno slaba priprava za svet, kjer je vrednota vendarle strpnost, ne sovraštvo.

Vsak deseti med vami, ki bere tele vrstice, bo po vsej verjetnosti nekoč sedel za mizo s svojim sinom, ki mu bo povedal, da je gej. Ali s svojo hčerko, ki mu bo povedala, da je lezbijka. Stvar svojemu otroku lahko zakomplicirate do te mere, da vam tega nikoli ne bo povedal. Ampak ali ni to medvedja usluga? Dejstvo, da bo vaš molk dal otroku vedeti, da se o tem z vami ne da pogovarjati, ne bo spremenilo njegove spolne usmerjenosti. Ga bo pa vse to lahko pahnilo v krize identitete, sovraštvo do samega sebe, nekateri pomislijo tudi na samomor.

Lahko, da bo s tako situacijo soočen vaš otrok, ko se mu bo razkril njegov najboljši prijatelj. Zaupanje in prijateljski odnosi pa se verjetno ne gradijo na zbadanju, posmehovanju, žaljenju ali celo fizičnem nasilju, kar bi lahko bile reakcije vašega otroka na razkritje njegovega prijatelja, sodelavca, soseda, če vzgoja in izobraževanje v strpnosti ne bo del vašega in šolskega urnika. 18% gejev in lezbijk iz zadnje raziskave o homoseksualnosti v Sloveniji1 je povedalo, da so zaradi razkritja svoje spolne usmerjenosti izgubili kakšno od bližnjih oseb, najpogosteje prijatelja ali prijateljico.

Stereotipne informacije o homoseksualcih mladi dobijo iz okolja, v katerem odraščajo; doma, v šoli, v medijih. Seveda ne samo takih informacij, ampak istospolna usmerjenost še vedno prepogosto buri duhove "zdrave ljudske pameti", ki zna v nedogled ponavljati tisto, kar je uradna znanost že desetletja nazaj zavrnila. Še pogostejša pa je tišina o tej temi. Raziskava, ki jo navajam, je pokazala, da 60% staršev s svojim otrokom v času odraščanja in šolanja nikoli ni razpravljalo o homoseksualnosti ali pa le nekaj malega. V šoli je slika nekoliko boljša. 34% vprašanih je povedalo, da v osnovni ali srednji šoli pri pouku nikoli niso razpravljali o homoseksualnosti, 46% pa da, a zelo malo in v nekaj več kot 18% primerov je bila homoseksualnost prikazana kot nekaj negativnega.

To me spomni na enega od anketirancev iz raziskave, Davida, ki je pripovedoval, da mu dolgo časa ni bilo jasno, kaj pomeni beseda "peder". Vedel je le, da je to nekaj negativnega, saj sta njegova starša, vedno ko se je na televiziji pojavil kakšen politik, s katerim se nista strinjala, v ekran vpila: "Prekleti peder!". To je bilo tudi vse, kar je ta fant o homoseksualnosti (pa tudi o spolnosti) zvedel od svojih staršev. Ko je sam spoznal, da je gej, so ga te podobe, ki se zdaj morda zdijo smešne, dolgo časa preganjale in ga silile v dvojno življenje pred starši. Ti so mu namreč že zgodaj pokazali rdečo luč za razpravo o homoseksualnosti v njihovi družini. In to ni osamljena zgodba.

Zdi se, da so otroci vzgojeni v cel nabor najrazličnejših negativnih in predsodkov polnih predstav o "pedrih", preden sploh vedo, kaj pomeni istospolna usmerjenost. "Peder" namreč postane otroška zmerljivka. Vedno se najde kdo, ki besedo prinese v vrtec ali v razred in ta se potem širi naprej kot virus. Zdravilo je v rokah učiteljev in staršev. Če ti le zamahnejo z roko ali se pritajeno nasmehnejo, češ, glej ga pobalina, kje je to pobral, potem se bo virus širil naprej. Vsak tak dogodek bi moral biti priložnost za pogovor o tem, da pač nekateri fantje ljubijo punce, nekatere punce ljubijo druge punce, nekateri fantje pa druge fante, da s tem ni nič narobe in da so vse te ljubezni enakovredne. Je to res tako težko razložiti?

Ameriška pisateljica Anna Quindlen je nekoč zapisala: "Vsi starši, ki zasmehujejo in preklinjajo homoseksualce, bi se morali zavedati, da morda zasmehujejo in preklinjajo lastnega otroka." Res je, družba, kot je naša, kjer po podatkih Slovenskega javnega mnenja iz leta 2000 55% ljudi ne bi želelo imeti homoseksualca za soseda, ni prijeten prostor za življenje gejev in lezbijk. Vsak drugi človek, ki ga gej ali lezbijka srečata na cesti, ne bi želel biti njun sosed. Za povrhu pa večina teh ljudi nikoli v življenju ni še srečala nobenega homoseksualca. Strah izvira iz nepoznavanja, ne iz izkušenj. Zakoni, ki jih zdaj sprejemajo v Evropi in drugod po svetu, to »trdo družbeno dejstvo« počasi mehčajo. Evropska unija z vrsto deklaracij poziva, da spolna usmerjenost posameznika ne sme biti razlog za diskriminacijo ali nasilje. Petnajst držav homoseksualnim parom že omogoča sklenitev registrirane partnerske skupnosti, več držav, med drugim tudi Slovenija, se pripravlja na sprejem takega zakona. Ampak svet, v katerem bomo živeli, v prvi vrsti ustvarjamo mi sami. In ga mi sami lahko spreminjamo. Na bolje. Tisto, kar se mora vsak izmed nas sleherni dan učiti, je, kako pogledati prek nacionalne, spolne, verske, rasne, seksualne identitete in za vsem tem videti človeka, ki ima prav take pravice, kot jaz. Različnost nas vendarle bogati, ne siromaši. Konec koncev je res, kar je bilo pred leti zapisano na plakatih, ki so viseli po Sloveniji: vse ljubezni so enako lepe. In res je še nekaj: sovraštvo še nikoli ni rodilo nič dobrega.

mag. Roman Kuhar, raziskovalec na Mirovnem inštitutu

1 Švab, A., Kuhar, R. (2003): Družinski in socialni konteksti življenja istospolno usmerjenih v Sloveniji in predlogi usmeritev politik za istospolno usmerjene, Mirovni inštitut, 2003. V vzorec je bilo zajetih 443 gejev in lezbijk iz vse Slovenije, starih od 17 do 60 let.

   
   

Preliminarna analiza kvalitativnega dela raziskave

Preliminarna analiza fokusnih skupin

Basic Preliminary Analysis - Selected Data Only

Javne predstavitve rezultatov raziskave

O avtorici in avtorju

   
 
 
© Mirovni inštitut, 2004