Ko si fant in fant obljubita zvestobo

[ Grah, Matija. 2004. "Ko si fant in fant obljubita zvestobo". Delo, Sobotna priloga. 3.4.2004 ]

Mitja Blažič in Viki Kern bosta v ponedeljek, 19. aprila, praznovala četrto obletnico, kar sta postala fant in fant. Mitja ima devetindvajset let in je radijski novinar. Viki je leto starejši in je informatik. Oba ob delu še študirata. Zdaj počasi teče četrto leto, kar živita v majhni, lično urejeni podnajemniški garsonjeri večstanovanjskega bloka sredi Šiške. Bele stene stanovanja krasijo črno-bele umetniške fotografije, s katerih zrejo sami moški. Stanodajalca njuno razmerje ne moti. S sosedi nimata težav.

"Midva ne prirejava orgij, oni pa tudi ne," razloži Mitja. Po svoje imata srečo. Svoje življenje sta si uspela urediti tako, da zdaj dajeta videz umirjenega, zadovoljnega para dveh s seboj spravljenih ljudi. "Nič posebnega nisva. En dolgočasen par sva," ne brez samoironije doda Mitja. Že leta sta razkrita. Svoje istospolne usmerjenosti kot tudi partnerske zveze ne skrivata ne pred starši, ne pred sorodniki, ne pred sodelavci in ne pred sosedi. Toda da sta si izborila svoje sedanje življenje, sta morala poprej nečloveško veliko tvegati. Ni prav, da jima je družba naložila in da jima še vedno nalaga to nepotrebno breme.

Ko Mitjo Blažiča in Vikija Kerna povprašam, ali sta zaradi svoje spolne usmerjenosti ali pa zaradi svoje zveze pri drugih naletela na kake težave, omenita zavijajoče poglede, zbadljivke in občasna zmerjanja, toda dlje ne pridemo. Pogovor zastane. Mitja Blažič hitro dojame, za kaj gre, in začne razlagati: "Vseskozi imam občutek, da se v resnici ne uspe zaznati prav dobro, zakaj je pri nas težko biti gej, lezbijka, biseksualec ali transseksualec. Konkretnih primerov šikaniranja - zbadljivk, zmerjanj in zasramovanja, včasih celo fizičnega nasilja - hitro zmanjka in sklep se glasi: 'Saj kaj jim pa manjka, saj nimajo problemov!' Pa ni res, ne da se živeti normalno!" odgovori.

Razkritje ali coming out

"Ko analizirate svoje življenje," nadaljuje, "uvidite, da je problemov že od otroštva naprej ogromno. Kot otroku vam nihče ne razloži, da se lahko zaljubite v fanta - tudi če ste fant. Celotno otroštvo in odraščanje vsi od vas pričakujejo, da boste heteroseksualec. Ves družbeni pritisk gre v to smer. Starši, tete, strici, vsi vas vseskozi nadlegujejo: 'Ali že imaš punco? Katera je? Je tista sošolka, je ona sošolka, kakšna je?' Vseskozi ta pritisk družbe: 'Punca, punca, punca ...' V osnovni šoli vam nihče ne razloži niti tega, da homoseksualnost sploh obstaja. Enako v srednji šoli. Vse kar sem v srednji šoli izvedel o homoseksualnosti, sem izvedel ob Oscarju Wildeu; pa še tistega niso hoteli povedati na glas, ampak so se muzali in hihitali; in pri zdravstveni vzgoji sem vzporedno z drugimi seksualnimi deviacijami, kot so nekrofilija, sodomija ipd., izvedel tudi za homoseksualnost."

Učni uspeh je Mitji Blažiču v srednji šoli izrazito padel. Osnovno šolo je izdeloval z odličnim ali prav dobrim, zadnja tri leta srednje šole je izdeloval s popravnimi izpiti. Kot pravi, je pri štirinajstih letih, nekako v času, ko se prebudi seksualnost, v njem izbruhnila kriza. "Vedel sem, da sem drugačen, da sem istospolno usmerjen, vendar družba od mene tega ni pričakovala - zato se zatečete v skrivanje, skrivanje z vsemi močni, dokler se človek ne zlomi. Tudi to je zame nasilje. Pred samomorom sem se raje odločil oditi k psihiatru in mu vse povedal. Psihiater mi je dejal, da moram sprejeti sebe. Potem pričnete proces sprejemanja samega sebe. Toda družba okoli vas še vedno deluje po starih tirnicah. Od vas pričakuje, da ste heteroseksualec, zato morate vseskozi razlagati, da niste, da imate fanta itn."

"Za heteroseksualni par," preskoči iz preteklosti v sedanjost, "je sprehajati se po ulici z roko v roki nekaj lepega. Ko pa grem jaz z Vikijem po Čopovi, moram najprej premagati sebe, preden ga lahko primem za roko. Ker vem, da bo družba na to dejanje gledala z gnusom. Tudi to je zame nasilje in pritisk. In to, da moraš vse življenje od različnih ljudi poslušati, kaj si, koliko si oziroma nisi normalen, katere pravice ti pripadajo in katere ne. Tako se zelo težko živi."

Tudi Vikija Kerna je soočenje z lastno istospolno usmerjenostjo na neki točki njegovega odraščanja privedlo na rob samomora. "Strah pred razkritjem, da ste homoseksualec, je nepopisen. Tudi mene je pripeljal do misli na samomor. Imel sem občutek, da me bo konec, če bo kdo izvedel ali če se pri kom pojavi samo sum, da sem istospolno usmerjen. Da se bo zgodilo ne vem kaj. Še danes ne vem, kaj naj bi se bilo zgodilo, a strah je bil tak, kot da se bo zdaj zdaj porušil ves svet."

V skladu s tem neznanskim strahom se je Viki Kern kot mladostnik tudi obnašal: "Vseskozi sem pazil, kako se vedem, kakšne gibe uporabljam, koga gledam in kako ga gledam. Na koncu sem postajal vse bolj neznosen, tako do prijateljev kot do staršev. Preprosto ni se več dalo pogovarjati z menoj. Na noben način. Bilo je prav neverjetno: eno sÖmo kreganje, eno sÖmo teženje, nobenega pogovarjanja. Dopustil nisem prav nobenega pogovora - da ja ne bi pogovor slučajno nanesel na kako temo, povezano s homoseksualnostjo. Saj kasneje," dodaja "ko sem sam pri sebi sprejel svojo spolno usmerjenost, sem si tudi zaželel, da bi me kdo kaj vprašal. Tudi zato, da bi mi bilo laže povedati. Toda prej ko sem jo še skrival, sem se izogibal vsakemu bolj poglobljenemu razgovoru - da se ja ne bi slučajno razkril."

Mitja Blažič je svojo istospolno usmerjenost dokončno priznal sebi pri devetnajstih, po koncu gimnazije. Toda da jo je razkril tudi staršem, je potreboval nadaljnjih pet let. "Grozno je," dodaja Mitja Blažič, "da potrebujete tako dolgo časa, da se učlovečite. Če ste heteroseksualec, se učlovečite nekako sproti."

"Razkriti se pred starši je najtežje," pripoveduje Viki Kern. "Največ pričakujete od njih in najbolj se bojite njihove zavrnitve. Pri prijateljih je drugače. Ko se razkrijete prijatelju, je vaše razkritje na neki način tudi preizkus prijateljstva. Saj je še vedno hudo, če vas zavrne, toda v sebi nekako veste, da boste prej ali slej našli nove, druge prijatelje. Lahko si tudi rečete: 'Saj imam še vedno družino, sorodnike, še vedno je nekdo, ki mi stoji ob strani.' Če pa vas zavrnejo starši, je to najhuje, kar se vam lahko zgodi. Zato ljudje tako dolgo čakajo in najdlje odlašajo prav z razkritjem pred starši. Ko sem povedal staršem, sem imel 20 let."

Pošast očeta

Izkušnjo Mitje Blažiča in Vikija Kerna potrjuje raziskava Družinski in socialni konteksti življenja istospolno usmerjenih v Sloveniji, ki sta jo od aprila do julija lani izvedla dr. Alenka Švab in mag. Roman Kuhar, mlada raziskovalca na Mirovnem inštitutu. S poglobljenim vprašalnikom (eno anketiranje je trajalo od 40 minut do ene ure) sta zajela 443 drugače spolno usmerjenih, kar je vzorec, ki daleč presega vse dosedanje raziskave v tej populaciji. Druga odlika njune raziskave je, da sta uspela preseči okvir zgolj "ljubljanske scene": ljudje, ki sta jih s sodelavci anketirala, ne živijo samo v velikih mestih, kot sta Ljubljana ali Maribor , ampak sta jih iskala tudi v manjših slovenskih mestih. Ker se za drugače spolno usmerjene uradno ne ve, uradno niti ne obstajajo, je raziskava pred njiju postavila problem, kje jih sploh najti, kako sploh priti do drugače spolno usmerjenih.

Ubrala sta pristop valeče se snežne kepe: začetnih 45 drugače spolno usmerjenih, ki sta jih poznala prek osebnih znanstev ali pa sta z njimi navezala stik prek interneta, sta zaprosila, da ju povežejo še z drugimi drugače spolno usmerjenimi, ki njima niso bili znani. Na koncu sta pristala pri številu anketiranih, ki je desetkratnik začetnega vzorca.

"Prvo razkritje," pojasnjuje rezultate raziskave mag. Roman Kuhar, "se v povprečju zgodi pri 19 letih in pol. Ljudje, pred katerimi se istospolno usmerjeni razkrijejo, naredijo coming out, so najpogosteje prijateljice in v nekoliko manjši meri prijatelji. Krog najožjih prijateljev je tisti milje, v katerem se počutijo najvarneje." Prijateljem sledi mati, zatem sestra ali brat in šele kot zadnji član družine oče. Kako kočljiva in kako zelo pretehtana poteza je prvo razkritje, kažejo odzivi nanj: reakcije na prvo razkritje so v treh četrtinah primerov oziroma v 74 odstotkih pozitivne.

Eno je prvo razkritje oziroma prvi človek, ki mu posameznik zaupa, da je homoseksualec. Drugo je, pred kom vse se je v svojem dosedanjem življenju že razkril. "V devetih desetinah primerov (91 odstotkov)," pojasnjuje mag. Kuhar, "za posameznikovo drugačno spolno usmerjenost ve ožji krog prijateljev." Sledita mama in sestra (vsaka od njiju ve v 67 odstotkih primerov), zatem brat (59 odstotkov), ožji krog sošolcev (52 odstotkov), ožji krog sodelavcev (48 odstotkov) in šele na zadnjem, sedmem mestu z vsega 46 odstotki spet oče.

"Največ gejev in lezbijk ni razkritih pred očetom," pojasnjuje mag. Kuhar. "Zadržek pred razkritjem pred očetom je največji, strah pred njim največji. Včasih mati celo reče: 'Ne povej očetu, to bi ga preveč prizadelo.' Toda ko pogledamo reakcije mame in očeta pri tistih, ki so se razkrili pred obema, opazimo, da se odzivi očetov in mater na razkritje ne razlikujejo bistveno. Pri obeh je v okoli 40 odstotkih primerov prva reakcija negativna."

Podobno kot za razkritje istospolne usmerjenosti velja tudi za razkritje istospolne partnerske zveze. Tudi istospolno partnersko zvezo najprej, v skoraj 100 odstotkih, razkrijejo prijateljem. Sledijo jim matere, očetje pa znova capljajo na repu vÝdnosti. "Opazili smo blazen strah," pojasnjuje dr. Alenka Švab, "pred razkritjem pred očetom - bodisi pred razkritjem spolne identitete bodisi pred razkritjem partnerske zveze. Pri razkritju partnerskih zvez pred očetom se hkrati pojavi še pomembna razlika po spolu: komaj vsak četrti oče (28 odstotkov) ve za istospolno partnersko zvezo svojega sina, toda skoraj polovica očetov (44 odstotkov) ve za istospolno partnersko zvezo svoje hčere."

Kot rečeno, je v okoli dveh petinah primerov prva reakcija očeta in matere na sinovo ali hčerino razkritje istospolne usmerjenosti negativna. "Ko smo jih zatem povprašali," pripoveduje mag. Kuhar, "kako so svoj odnos s starši uredili v daljšem časovnem obdobju, jih je večina odgovorila, da se na dolgi rok odnos s starši v primerjavi s tistim, ki so ga imeli pred razkritjem, ni spremenil, v nekaterih primerih pa se je celo poglobil.

Večina jih na daljši rok nekako skomunicira, predela to informacijo. Pri čemer sploh ni nujno, da se o njej kaj veliko pogovarjajo, se pravi, da bi to bilo nekaj transparentnega, nekaj, o čemer se na primer lahkotno kramlja ob družinskih kosilih. Toda na koncu prevlada spoznanje, da gre za njihovega otroka in da njegova spolna usmerjenost vendarle ni tako pomembna, da bi zaradi nje prekinili stike z njim ali ga celo vrgli iz hiše."

Kljub temu je razkritje istospolne usmerjenosti sorazmerno pogost razlog za prekinitev dotedanjega odnosa. Raziskava dr. Alenke Švab in mag. Romana Kuharja je pokazala, da se skoraj vsako peto razkritje konča s prekinitvijo dotedanjih stikov. "Med temi, ki so jih po razkritju zavrnili," razlaga dr. Švab, "so na prvem mestu spet prijatelji. Skratka, po eni strani so prijatelji tisti, pred katerimi se najprej in najpogosteje razkrijejo, hkrati pa največ prijateljev po razkritju prekine razmerje."

Krajša kriza identitete

Mitja Blažič in Viki Kern sta fant in fant že četrto leto. Njuno razmerje ima vsa znamenja trajnega partnerstva. "Vsi ljudje, ki jih poznava ali se z njima druživa," pripoveduje Mitja Blažič, "izražajo željo po trajnih zvezah. Nekaterim je uspelo najti partnerja, drugim ga ni, a vsaj pet, šest parov, s katerimi se druživa, živi v zvezah, ki so dolgotrajne."

"Spoznala pa sva tudi ogromno ljudi," dodaja Viki Kern, "ki razmišljajo drugače. Ki so za odprte zveze, večpartnerske zveze, priložnostne zveze... Poznava tudi take, ki so poročeni z ženskami, razkriti pred ženo in otroki, in imajo zraven še partnerja. Nasploh se je moje poznavanje življenjskih aranžmajev, odkar sem se pričel družiti s homoseksualci, precej spremenilo. Bil sem eden tistih, ki so mislili: ali si samski ali pogosto menjaš partnerje ali pa imaš stalnega partnerja. V resnici je različnih aranžmajev v življenju ogromno in v teh aranžmajih ljudje kljub vsemu srečno živijo. Nasprotno pa družba vseskozi vsiljuje en sam vzorec: zvezo heteroseksualnega para - in pika! Toda življenjskih aranžmajev je v resnici obilo. Zdi se mi, da tudi v heteroseksualnem svetu ni vse tako črno-belo, kot se slika."

Dobra polovica, 57 odstotkov vprašanih v anketi dr. Alenke Švab in mag. Romana Kuharja, je v času anketiranja živelo v partnerski zvezi. Ostali so bili samski. Povprečna starost pri vstopu v prvo partnersko zvezo je bila dvajset let in pol. To je - v primerjavi s prvo partnersko zvezo heteroseksualcev - sorazmerno pozno. "Časovni zamik," pojasnjuje mag. Kuhar, "je posledica krize identitete, redefinicije spolne identitete, saj je pričakovana identiteta ves čas heteroseksualna identiteta, potem pa na neki točki nastane prelom."

Razmeroma kasen vstop v partnersko zvezo je pozen zato, ker je pred njim še faza razkritja. Toda to obdobje - tako doba, ki jo posameznik potrebuje, da se pred svojimi bližnjimi razkrije, kot tudi doba do prvega vstopa v partnersko zvezo - se krajša. Anketirani, ki so bili stari 41 let ali več, so v prvo partnersko zvezo v povprečju vstopili šele pri 27 letih. Razlika s trenutno povprečno starostjo dvajsetih let in pol je ogromna.

Čas do vstopa v prvo partnersko zvezo se po besedah mag. Kuharja skrajšuje tako zaradi večjega števila informacij o homoseksualnosti kot tudi zaradi njihove lažje dostopnosti: "Prej ko sta o tem vladala molk in tišina, je posameznik svojo istospolno usmerjenost skrival; zdaj so zaradi večje dostopnosti informacij krize identitete krajše ali vsaj manj problematične. Drugi razlog pa je povsem praktičen: spoznavanje gejev in lezbijk med seboj je danes mnogo lažje. Zlasti internet je med mladimi postal eden od najpomembnejših načinov medsebojnega spoznavanja."

Kljub temu večina istospolno usmerjenih (28 odstotkov) svojega bodočega partnerja spozna v krogu prijateljev, dobra četrtina (26 odstotkov) v klubih in diskotekah, v katere zahajajo drugače spolno usmerjeni, dobra petina (21 odstotkov) pa prek interneta.

Toda kakšne pravzaprav so partnerske zveze, ki jih snujejo in v katerih živijo istospolno usmerjeni? V nasprotju s spontano predstavo o divji, nebrzdani promiskuitetnosti homoseksualcev je raziskava dr. Alenke Švab in mag. Romana Kuharja vrgla na plano precej bolj dolgočasno stanje stvari. Velika večina, devet desetin homoseksualcev, živi v monogamni, zaprti partnerski zvezi dveh. "Odstotek in pol," nadaljuje mag. Kuhar, "jih živi v partnerski zvezi treh partnerjev, dobrih 8 odstotkov pa v odprti partnerski zvezi dveh partnerjev, kar pomeni, da med partnerjema obstaja dogovor, da so možni tudi spolni stiki zunaj zveze." Tako kot pri heteroseksualnih je tudi pri istospolnih partnerstvih daleč najbolj prevladujoča oblika partnerstva monogamna zveza z zaobljubo spolne zvestobe.

Koromač za Janeza Podobnika

Mitja Blažič in Viki Kern dajeta vtis urejenega, umirjenega para. Para, pri katerem je precejšen del njegovega bivanja - tako kot pri vseh parih - postal vsakdanja rutina. Taka v resnici tudi sta. Toda zakonodaja te države ta njun dejanski, živi, iz dneva v dan potrjujoči se odnos dela za fikcijo, za navadno izmišljijo, za zgolj njuno utvaro. Čeravno živita skupaj že toliko časa, da bi njuna zveza bila zlahka priznana za izvenzakonsko skupnost, in čeravno ju od tega, da bi drug drugemu bila zakonca, loči zgolj formalna ceremonija poroke oziroma prstan na roki, njun odnos za slovensko družbo pravno ne obstaja. Za to družbo, oblast in državo vzajemna čustvena, socialna in materialna opora, ki jo nudita drug drugemu, ne šteje. Šteje toliko kot nič. To ima ne samo za njiju, tudi ne samo za vse druge istospolne pare, ampak preprosto za vse nas, za to družbo kot celoto vrsto negativnih, družbeno škodljivih posledic.

Ker slovenski parlament - v nasprotju s številnimi evropskimi, tudi vzhodnoevropskimi državami - še ni sprejel zakonodaje, ki bi pravno regulirala istospolna partnerstva, sta Mitja Blažič in Viki Kern prikrajšana za vrsto pravic, od katerih bi jima morale nekatere pripasti že po elementarnem čutu za človečnost.

"Vrsta povsem življenjskih stvari je," razlaga mag. Tatjana Greif, članica izvršnega odbora ILGA Europe, največje mednarodne organizacije gejevskih in lezbičnih organizacij, "ki se istospolnim parom odrekajo, ker svojega partnerstva ne morejo registrirati, zaradi česar ne morejo pridobiti statusa svojca. Samo svojci, denimo, imajo pravice do diagnoze. Če vaš partner zboli, vas v bolnišnici najprej vprašajo, kaj ste bolniku. Če rečete, da ste prijatelj, vam odgovorijo, da informacije dajejo samo svojcem."

"Tu so tudi dedovanjske pravice," nadaljuje mag. Tatjana Greif. "Če eden od zakonskih partnerjev, naj bo mož ali žena, umre, je drugi partner zakoniti dedič. Ob smrti istospolnega partnerja je vse drugače. Dogaja se, da dva moška ali dve ženski desetletja živita skupaj, si ustvarita skupno premoženje, sezidata hišo, a ko eden od njiju umre, sorodniki umrlega tega preživelega partnerja enostavno vržejo na cesto. Preživeli partner se temu nima s čim upreti, ker nima statusa svojca. Bili so primeri, da so zakoniti dediči in zakoniti svojci vrgli istospolnega partnerja na cesto, čeprav je bilo pol hiše njegove."

S tem se povsem po nepotrebnem ustvarjajo socialni problemi. Neodgovorni politiki, ki preprečujejo zakonsko ureditev istospolnih partnerstev, po eni strani istospolno usmerjenim preprečujejo, da bi si sami uredili življenje; po drugi strani račune za socialne probleme, ki na ta način nastajajo, izstavljajo državi oziroma vsem davkoplačevalcem.

Zdaj se istospolno usmerjeni poskušajo zaščititi tako, da sklepajo medsebojne pogodbe o prenosu lastništva in oporočne pogodbe pri odvetnikih. Toda zakoniti svojci lahko te pogodbe izpodbijajo. "Jaz pri odvetniku," nadaljuje mag. Tatjana Greif, "lahko sklenem pogodbo s partnerko. A moja partnerka pravnoformalno nima statusa zakonitega svojca. Poznam primer izpred nekaj let, ko je bil nekdo na smrt bolan. Vedel je, da bo umrl. Toda ker se je bal, da bodo njegovi sorodniki po smrti vse njegovo premoženje pobrali, partner pa bo zaradi tega ostal na cesti, sta s partnerjem vse svoje skupno premoženje prodala, partner pa ga je prejel v denarni protivrednosti."

"Gre tudi za možnost socialnega, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja po partnerju," razlaga mag. Tatjana Greif, "kar zdaj že obstaja za moža in ženo. Če je mož brezposeln, se lahko zdravstveno zavaruje po ženi, ki je zaposlena. Ali za bolniški dopust za nego bolnega partnerja. Pa za ureditev premoženjskih razmerij: če sta partnerja leta in leta ustvarjala skupno premoženje, imata v primeru ločitve, sporov oba pravice do njega." Nobena od naštetih stvari pri istospolnih partnerstvih sedaj ni urejena. Ali še preprosteje rečeno: prav nič v zvezi z istospolnimi partnerstvi ni urejeno. Zakona, ki bi urejeval to področje, Slovenija preprosto nima. Na tem mestu zeva popolna pravna praznina.

Toda v igri niso samo pravice. So tudi dolžnosti. Recimo dolžnost preživljanja socialno šibkejšega partnerja. Če eden od partnerjev nima lastnih sredstev preživljanja, ga je drugi dolžan preživljati. Prav tako ga je dolžan vzdrževati po razvezi; enako kot kadar se ločita mož in žena. "Za svojega ostarelega partnerja," dodaja Alenka Kovšca, državna sekretarka za družino na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, "bi moral po zakonu o istospolnem partnerstvu, ki smo ga pripravili na ministrstvu, plačevati tudi oskrbnino za dom upokojencev, če bi partner odšel tja; sopreživljati tudi partnerjeve starše itn. Enako kot zdaj velja za moža in ženo. Družbeno gledano bodo po zakonu zdaj oni tisti, ki bodo morali skrbeti za svojega partnerja."

Ljudje, ki živijo v istospolnih partnerstvih," pojasnjuje Alenka Kovšca, "vseskozi plačujejo davke. Kljub temu ne morejo uresničevati nekaterih pravic, ki jih vsi drugi lahko. Na primer pravic iz sobivanja v zvezi: če živite s heteroseksualnim partnerjem, ki še študira, vi pa že delate, ga lahko prijavite kot vzdrževanega člana. Ker pa istospolna partnerstva niso priznana, lahko istospolnega partnerja sicer še vedno preživljate, vendar tega ne morete uveljaviti kot davčno olajšavo pri dohodninski napovedi. V celoti vzeto gre za povsem praktična, življenjska vprašanja. Vsaka družba, ki zmore malo človeške širine, to lahko razume."

"Zadnjič je nekdo dejal," pripoveduje Alenka Kovšca, "da je bila v Prešernovih časih več kot polovica otrok nezakonskih. Pankrti so jim rekli. Danes nikomur več na misel ne pride, da bi izrekel to besedo. Preprosto nimamo je več, ne slišite je več. Ko so se uredile njihove pravice, priznala izvenzakonska skupnost, je ta problem odpadel. Podobno, se mi zdi, se bo zgodilo, ko bomo sprejeli, da so istospolne partnerske zveze del naše stvarnosti. Potem se z njimi ne bo ukvarjal nihče več."

Zakon o istospolnem partnerstvu - tak je naslov slovenske inačice zakona - je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravilo že lani. V vladni koaliciji je bil po besedah Alenke Kovšca že usklajen. Možnosti, da bo na dnevni red parlamenta prišel in bo sprejet še v tem mandatu, pa so iz dneva v dan manjše. Potem ko je bil zakon znotraj koalicije v popolnosti usklajen, je namreč Slovenska ljudska stranka postavila dodaten pogoj za njegovo uvrstitev na dnevni red: soglasje vseh štirih predsednikov vladnih strank. Soglasje sta že dala Borut Pahor in Tone Rop, kot kaže, pa ga ne namerava dati Janez Podobnik.

Pravih, vsebinskih argumentov zoper zakon si SLS - tudi če jih ima - ne upa javno in odkrito izreči. Namesto tega se zateka bodisi k brezvsebinskemu, formalnemu sklicevanju na dozdevno "neprimernost sedanjega političnega trenutka za sprejem takšnega zakona" (zaradi bližine jesenskih parlamentarnih volitev) bodisi k vsebinsko zavajajočim izjavam tipa "SLS nasprotuje izenačevanju istospolnega partnerstva z zakonsko zvezo" - kot da bi predlagani zakon istospolno partnerstvo izenačeval z zakonsko zvezo. Prav nasprotno je res. Iz predlaganega zakona so izključena vsa razmerja, ki so kakorkoli družinska, se pravi, ki zadevajo starševstvo oziroma odnos med starši in otroki. Zato predlagani zakon po eni strani istospolnim parom ne daje pravice do posvojitve otrok; po drugi strani pa morebitna partnerska zveza dveh istospolno usmerjenih nima nobenega pravnega učinka v razmerju do otrok, ki jih kdo od partnerjev prinese v istospolno partnersko zvezo iz svoje prejšnje, heteroseksualne zveze.

* * *

Pred dvema mesecema sta gej in lezbijka, lepo opravljena, v narodnih nošah, Janezu Podobniku predala pleteno košaro, v kateri je bil koromač. Zakaj koromač? "Koromač je rastlina," razlaga mag. Tatjana Greif, "ki jo je inkvizicija polagala na grmade, ko so zažigali homoseksualce." Ker ima koromač lep vonj, je omilil smrad po zažganem človeškem mesu. Hkrati je podaljšal gorenje, zaradi česar se je žrtev imela čas skesati, preden je zgorela.

"To je bil simbolični opomin," pojasnjuje mag. Tatjana Greif, "da je SLS ovirala in še vedno ovira sprejem zakona o istospolnem partnerstvu. Izgledalo je morda igrivo, pa ni bilo. Vatikan je namreč avgusta lani izdal dokument kongregacije za vero Razmislek o predlogih za pravno priznanje zvez med homoseksualnimi osebami, ki ga je podpisal kardinal Joseph Ratzinger, odobril pa papež. V njem je Cerkev katoliškim politikom po vsem svetu dala navodilo, naj nasprotujejo sprejemu zakonov, ki urejajo istospolne zveze."

Matija Grah

   
   

Preliminarna analiza kvalitativnega dela raziskave

Preliminarna analiza fokusnih skupin

Basic Preliminary Analysis - Selected Data Only

Javne predstavitve rezultatov raziskave

O avtorici in avtorju

   
 
 
© Mirovni inštitut, 2004