| |
Naša družba je še vedno nestrpna do homoseksualcev
[Objavljeno: STA,
7.11.2004.]
Koper, 07. novembra (STA) - Homoseksualnost je v zadnjem času v Sloveniji zelo
aktualna tema. Status homoseksualcev še ni zakonsko urejen, čeprav bi močno pripomogel
k zmanjševanju nestrpnosti. Večina slovenskih gejev in lezbijk je namreč že doživela
nasilje, predvsem psihično. Za svoj položaj so delno krivi tudi sami, saj bi
morali biti pri ozaveščanju okolice bolj odločni. Naša družba je namreč zelo
obremenjena s spolom, v ozadju pa ne vidi človeka, je minuli teden ob predstavitvi
raziskave Mirovnega inštituta o homoseksualnosti povedal raziskovalec Roman Kuhar.
Več kot 400 gejev in lezbijk je minuli dve leti sodelovalo v obširni raziskavi
z naslovom Homoseksualnost kot družinska skrivnost, ki so jo naredili na Mirovnem
inštitutu. Raziskava je bila najbolj obsežna do zdaj, ukvarjala pa se je z razkritjem
homoseksualnosti, partnerstvom, nasiljem nad homoseksualci, njihovim položajem
v šoli in na delovnem mestu. Udeleženci so bili stari med 17 in 60 let, večina
od 20 do 40 let, njihova izobrazba pa je višja od slovenskega povprečja, je minuli
teden na predavanju v koprskem Znanstveno-raziskovalnem središču povedal eden
od avtorjev raziskave Roman Kuhar.
Predstavil je tri stopnje v življenju homoseksualcev, in sicer oblikovanje
homoseksualne identitete, krizo identitete in razkritje. Raziskava je pokazala,
da je več kot polovica udeležencev začela o svojih spolnih nagnjenjih razmišljati
že pred 15. letom starosti. "Da se fantek v otroštvu igra s punčkami, namesto z avtomobilčki,
še ni znak homoseksualosti. Vsak človek bi lahko našel nekaj iz otroštva, kar
ni bilo skladno z družbenimi normami," je povedal Kuhar. Razmišljanje o
spolni usmerjenosti se namreč začne, ko posameznik začne dobivati prve čustvene
izkušnje.
Na razmišljanje posameznika, ki se začne zavedati, da ima homoseksualna nagnjenja,
je namreč zelo pomembna družba. Ponavadi slednja človeku sporoča, da homoseksualnost
stigmatizira. Zato homoseksualci najprej preko prijateljev ugotovijo, da ni dobro
govoriti o svojih nagnjenjih, pojasnjuje Kuhar. Ob tem opozarja na pomanjkanje
informacij v družini. Več kot polovica udeležencev raziskave je namreč povedala,
da se doma o homoseksualnosti, niti kot o alternativni izbiri, niso pogovarjali.
"V šoli je stanje boljše, a še vedno strašljivo," pravi Kuhar, ki je
na podlagi rezultatov raziskave povedal, da tretjina udeležencev v šoli o homoseksualnosti
ni dobila nobenih informacij. To se danes spreminja, še pa so pogovori odvisni
od učiteljev.
Zaradi družbene stigmatizacije in pomanjkanja informacij se homoseksualci najprej
soočijo s krizo identitete. Posamezniki so nasilni sami nad sabo, pogosto so
depresivni, strah jih je in občutijo krivdo. Načini spopadanja s stigmo so različni.
Živijo dvojno življenje, z vici o gejih prevzemajo antihomoseksualno držo, se
prisilijo v heteroseksualno zvezo in se zatekajo k ideji o minljivosti svoje
homoseksualnosti, drogam in alkoholu, je našteval Kuhar.
Krizo identitete nato prekinejo z razkritjem, do katerega ponavadi pride pri
19,5 leta. Večinoma so se udeleženci raziskave prvič razkrili svojim prijateljicam.
Ožjemu krogu prijateljev se je prvič razkrilo 91 odstotkov udeležencev. Ob tem
Kuhar opozarja na dejstvo, da se ostalih devet odstotkov o svojih nagnjenjih
ni moglo pogovarjati z najbližjimi prijatelji.
Čustveno bistveno bolj naporno je razkritje pred starši, ki imajo za svoje otroke
že od rojstva določena pričakovanja. Z razkritjem se slednja razblinijo, dilema
razkritja pa se prenese z otrok na starše. Slednji se morajo namreč odločiti,
ali bodo o razkritju svojih otrok povedali drugim. Večina staršev tega ne stori,
je povedal Kuhar.
Zanimivo je, da bistveno več o svojem otroku vedo mame. Dobri dve tretjini udeležencev
raziskave sta namreč povedali, da so se prvič razkrili mami. Kuhar strah pred
očeti vidi v tem, da s svojimi otroki nimajo vzpostavljenega odnosa. Poleg tega
informacija o otrokovih spolnih nagnjenjih ne pride do očeta, ker jo mama ustavi.
Ona je namreč ponavadi zadolžena za vzgojo, homoseksualnost pa se obravnava kot
napaka v vzgoji, je pojasnjeval Kuhar.
Starši ob razkritju postavljajo štiri tipična vprašanja. Poleg dilem o napačni
vzgoji, ki jih želijo starši popraviti tako, da otroka pošljejo k psihiatru,
se pojavljajo še dvomi o sprejemanju okolice, strah pred izgubo potomstva in
strah pred spolnimi boleznimi. Našteto pa so po Kuharjevih besedah osnove za
psihično nasilje nad homoseksualnimi otroki v družini.
Starši svoje otroke pogosto tudi čustveno izsiljujejo, na primer z jokom. Razočaranju
sledi pomiritev, čeprav to pomeni le, da se večina staršev s svojimi otroki sprijazni,
o njegovih nagnjenjih pa se v družini ne govori. Posledica je, da so otroci s
svojimi partnerji nevpeti družinska razmerja. "Malo staršev na nedeljsko
kosilo povabi tudi otrokovega partnerja," je pojasnil Kuhar.
Na koncu je predstavil še rezultate raziskave glede nasilja nad homoseksualci.
Več kot polovica vprašanih je že doživela nasilje, od tega 91 odstotkov psihično,
24 odstotkov pa fizično nasilje. V 61 odstotkih so bili nad njimi nasilni neznanci
v lokalih in na ulicah, v 26. odstotkih pa so bili nasilni starši in sorodniki. |
|
